16-letna dijakinja 2. letnika Gimnazije Šiška je bila že od malih nog ves čas športno aktivna, svojo strast pa je pred sedmimi leti našla v gorskem kolesarstvu. Je izredno delavna, srčna in vztrajna športnica, kar se pozna tudi pri rezultatih. Tako v lanskem kot letošnjem letu je osvojila naslov evropske prvakinje, poleg tega pa nanizala lepo število uspehov tudi na številnih drugih tekmah. V prihodnjem letu želi pridobiti tekmovalne izkušnje in prve točke na lestvici Mednarodne kolesarke zveze, seveda pa sanja tudi o uvrstitvi na olimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu.
Maruša Tereza Šerkezi iz Kamnika se rada pošali, da prihaja iz malce nore družine, a je na to ponosna. “Naša družina je športno-srčna. Ata je že od malega navdušen planinec, mama pa gorska tekačina in navdušenka nad nogometom. Skupaj še z mlajšim bratom in starejšo sestro smo tako raziskali in obhodili sleherni kotiček našega čudovitega Kamnika, ki je pravi raj za športno družino, kakršna smo mi,” s ponosom pove mlada športnica, ki se je z gorskim kolesarstvom prvič srečala pred sedmimi leti.
Čeprav je bila od nekdaj zelo prijeten in mil otrok, pravi mali angelček, ima v sebi tekmovalno in zmagovalno kri, ki jo je gnala, da se pridruži mlajšemu bratu pri treningih v kamniškem gorskokolesarkem klubu Calcit. “Takrat majcena ‘d’čva’ v rožnati ‘kiklci’ sem s strahom premagovala prve korenine, klance in spuste med smrekami, a vztrajnost, zvitost in inteligenca sta bili na moji strani. Ni mi vzelo poguma; po vsakem padcu sem se pobrala in se še bolj vztrajno pognala naprej.”
Ravno vztrajnost pa jo je pripeljala do izjemnih rezultatov, kar potrdi tudi njen oče, ki je hkrati tudi njen trener. Pravi, da Maruša Tereza že več let vidno izstopa s svojo predanostjo gorskemu kolesarstvu. Je namreč izjemno delavna, predana in srčna športnica in kljub svojim mladim letom zelo osredotočena na svoje cilje.
V vožnji in na treningih se želi ves čas izboljševati, popravljati svoje šibke točke in postati vodilna kolesarka svoje generacije. To ji je letos že drugič uspelo s suereno zmago na evropskem prvenstvu v Italiji in na Olimpijskem festivalu mladih v Mariboru s 3. mestom. V Il Ciocu pa je poleg zmage v olimpijskem krosu kljub štartu z zadnje pozicije dosegla tudi 3. mesto v kratkem krosu.
A vmes so se pojavile težave. Po lanskem osvojenem naslovu evropske prvakinje je namreč namesto sreče začutila praznino. Naložila si je preveliko breme za tako mlado in neizkušeno srce. Zbolela je za anoreksijo. Bitka z boleznijo je bila huda, družina je bila primorana poiskati pomoč. Kot pravi, tiste jeseni in dni v bolnišnici ne bo nikoli pozabila. A kjer je volja, je tudi pot. “Moja močna volja je naredila nemogoče, zato sem danes res ponosna nase. Verjetno se bom z boleznijo borila še nekaj časa. Ko zamahne z repom, me omaja, a me ne podre več.”
Z močno voljo ji torej uspeva nadzorovati bolezen, za katero ne dovoli, da bi jo ovirala pri njenih ciljih. Teh si je zadala kar nekaj. Pravi, da je sedaj pripravljena na odhod v 1. razred, ko se bo naslednje leto srečala s prvimi resnejšimi tekmami, tekmovalci in tehnično zahtevnejšimi progami. Čaka jo svetovno prvenstvo in tekma za svetovni pokal med ‘velikimi’. Želi si pridobiti tekmovalne izkušnje in prve točke na lestvici Mednarodne kolesarke zveze, seveda pa sanja tudi o uvrstitvi na olimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu.
Na poti do uresničitve sanj pa bi ji bila sredstva iz sklada Mladi upi v veliko pomoč. Namenila bi jih med drugim za priprave in tekme doma ter v tujini, za kolesarsko opremo in servise, za fizioterapije in masaže ter za ustrezno športno prehrano in dodatke.
