Nina Pavšek že 10 let igra na klarinet. Pravi, da bolj čarobnega občutka kot tega med igranjem ali poslušanjem glasbe, ko jo oblijejo mravljinci, ni. Danes obiskuje četrti letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Za sabo ima že veliko nastopov in glasbenih izkušenj, med katerimi je tudi solistični nastop s Komornim godalnim orkestrom slovenske filharmonije. Letos je prejela Škerjančevo nagrado Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, pohvali pa se lahko tudi s številnimi nagradami iz državnih in mednarodnih tekmovanj. V prihodnosti bi rada svoje znanje predajala naprej, a si ga še prej želi nadgraditi na tujih šolah, imeti solistične koncerte in igrati s simfoničnim orkestrom.
Nina, ki prihaja iz Zagorja, obiskuje četrti letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Že 10 let igra na klarinet, z glasbo pa se je prvič srečala že v vrtcu, ko je pela v vrtčevskem zboru. Kmalu se je vpisala v glasbeno šolo v domačem kraju, kjer je začela z glasbeno pripravnico. Z željo po igranju je nato najprej poprijela za kljunasto flavtico, dokler ji niso zrasli prednji zobje in je lahko začela igrati klarinet, ki ji nikoli ni predstavljaj obveznosti, temveč užitek. Pomembno vlogo pri njenem gojenju navdušenosti za glasbo in posluha pa ima pevski zbor Cicido, s katerim je veliko nastopala in tekmovala.
“Bolj čarobnega občutka, kot ko te med igranjem ali poslušanjem glasbe oblijejo mravljinci, ni,” pravi mlada glasbenica in nadaljuje: “In ko te zgolj zaradi zvokov boli srce ali poje duša, veš, da je tvoje poslanstvo biti glasbenik.” Pravi, da glasba v njeni glavi odmeva cel dan, zjutraj posluša solistični ali orkestrski program, čez dan skozi vaje in pouk na konservatoriju, zvečer pa si privošči bolj sproščujočo glasbo, ne nujno klasično.
Našteva veliko glasbenih izkušenj, med katerimi sta solistični nastop s Komornim godalnim orkestrom slovenske filharmonije in sodelovanje v mladinskem simfoničnem orkestru Royal Concertgebouw Orchestra Young 2019. To je bila njena prva resna izkušnja z igranjem v orkestru, ki ji je dala potrditev, da je to poklic zanjo. Sodelovala je tudi z izvrstnim dirigentom Pablom Heras Casadom in odličnimi mladimi glasbeniki. “Nikoli ne bom pozabila občutka, ki me je prežel, ko sem po odigrani simfoniji zaslišala bučen aplavz tisočglave množice v amsterdamskem Concergebouwu in izjemne energije ter povezanosti, ki ju je med mladimi glasbeniki stkala glasba,” nadobudna glasbenica pove o svoji izkušnji. In dodaja, da ima tudi težke dneve, ko ji vaje predstavljajo muko. Takrat najraje sede za klavir in pusti klarinetu, da si odpočije. To potrjuje, da ji glasbe ni nikoli dovolj, da pa ji le obrtniški del izpopolnjevanja včasih postane monoton.
Stremi h kakovosti in resnemu udejstvovanju na področju glasbe, kar dokazuje tudi nagrada, ki jo je prejela letos – Škerjančeva nagrada Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Njen profesor Jože Kotar pravi, da je ena najperspektivnejših klarinetistk svoje generacije, ki je svoj izredni talent pokazala že v času šolanja na nižji stopnji. “Odlikujejo jo studioznost, vrhunska tehnika in prefinjena muzikalnost,” jo v superlativih opiše profesor.
Poleg glasbe se v prostem času rada sprosti in zabava. Pravi, da je motivirana in natančna oseba, zato mnogokrat nastopi kot resna in zadržana, a se zna tudi pošaliti in biti humoristična. Zelo rada pogleda kakšen kakovosten film, prebere dobro knjigo ali se sprehodi po starem delu Ljubljane, kjer se rada ustavi v kakšni od ploščarn. “Kadar imam več časa, se rada posvetim kulinariki, eksperimentiram in improviziram v svetu okusov. Dobro znano je, da (dober) glasbenik ne sme biti nikoli lačen,” nam o svojih skritih talentih pove Nina.
Ima svoje vzornike, po katerih se zgleduje. Med njimi je profesor Jože Kotar in drugi svetovni klarinetisti, kot so Calogero Palermo, Francois Benda in Nicolas Baldeyrou. “Glede igre klarineta nikoli nisem iskala idealnega klarinetista, a veliko časa namenim seminarjem in posnetkom izvrstnih glasbenikov.” Tako lahko od vsakega črpa, kar se ji zdi koristno, pove glasbenica. Čeprav pravi, da idolov nima, zelo ceni in občuduje dirigenta ter skladatelja Leonarda Bernsteina. Rada bi se zgledovala po njem in približala glasbo širši množici ter jim pokazala, kako neverjetna je lahko.
Za prihodnost ima veliko načrtov in želj, med njimi je tudi študij v tujini (Ženeva, Basel, Lyon). Poleg študija si želi veliko koncertirati tako solistično kot tudi v orkestru in se udeležiti večjih tekmovanj, kot sta Concours de Geneve in mednarodno tekmovanje Carl Nielsen. Po končanem študiju si želi delovati v enem od svetovno priznanih simfoničnih orkestrov, med katerimi ji je najbolj pri srcu nizozemski Royal Concertgebouw Orchestra. O svoji prihodnosti Nina v zaključku pove: “Kasneje si želim tudi predajati znanje in poučevati bodoče generacije vrhunskih glasbenikov, a se moram najprej izkazati sama, doseči meje igranja klarineta in odkriti svoj svet, ki ga bom nato posredovala naprej kot orodje za sestavljanje novih glasbenih svetov.”
