Jakob Stojanović je 18-letnik, ki dvakrat na teden prepotuje celo Slovenijo, da bi ujel svoje olimpijske sanje. Njegova strast je namreč kajak. Želi si, da bi postal najboljši in zato se rad uči pri najboljših. Pri tem pa zanj ni ovira niti dolga pot iz Brežic v Tolmin. Z rezultati, ki jih dosega na domačih in mednarodnih tekmovanjih dokazuje, da je med najboljšimi v svoji starostni kategoriji.
18-letni Jakob Stojanović iz Gorenjih Skopic v občini Brežice je z osmimi leti prvič prijel za veslo in sedel v kajak. Sprva je to počel le za zabavo, nato pa se je ta njegov “hobi” proti koncu osnovne šole prelevil v izjemno strast. “Začel sem se zavedati, da če želim biti najboljši, tak način dela in treninga ne bo zadostoval,” pravi Jakob.
Preobrat v njegovi športni karieri se je zgodil, ko ga je njegov takratni trener Boris Irt poslal na priprave v Most na Soči, kjer se je pridružil tamkajšnjim kajakašem pod vodstvom trenerja Jerneja Župančiča Regenta. “Lepo so me sprejeli medse, veliko smo trenirali in se tudi zabavali, in takrat sem spoznal, na kako visokem nivoju trenirajo. Zavedel sem se, da moram začeti trenirati z njimi, da bom lahko še boljši,” se spominja.
A to ni bilo tako enostavno, saj je sam iz povsem drugega konca Slovenije in bi zaradi treninga moral prepotovati celo državo. “Štirinajstletni Jakob iz male vasice iz okolice Brežic do Mosta na Soči. Starši so se mi na začetku malo smejali, ko sem rekel, da bom zaradi treninga pri Jerneju nadaljeval šolanje na gimnaziji v Tolminu. Čez čas sta ugotovila, da mislim resno. Neizmerno sem jima hvaležen, da sta me podprla in mi omogočila to lovljenje mojih sanj,” pravi mladi športnik.
Sanje so se mu izpolnile in sedaj trenira v Kajak klubu Soške elektrarne ter obiskuje četrti letnik gimnazije v Tolminu. Na šoli ga podpirajo in mu omogočajo, da se lahko polno udeležuje vseh treningov, priprav in tekem, hkrati pa se s pomočjo profesorjev tudi redno izobražuje.
Jakob na več področjih dokazuje napredek in predanost športu, pravi njegov trener. “Prav tako njegove sposobnosti jasno kažejo na veliko nadarjenost za izbrano kajakaško disciplino. Predvsem se to kaže v njegovih rezultatih in nenehnemu napredku v mladinski konkurenci, kar nakazuje možnost še boljših rezultatov tudi v prihodnosti oziroma članski kategoriji,” pravi njegov trener Jernej Župančič Regent.
Kot poudarja, Jakob svojo predanost športu dokazuje tudi s tem, da med tednom ne živi doma, ampak v dijaškem domu Tolmin zato, da lahko čim kvalitetneje trenira v kajakaškem centru Most na Soči, med vikendom pa treninge nadaljuje v Čatežu.
Veslanje Jakoba resnično osrečuje in kot pravi se je v tem športu “našel”. “Neizmerno uživam, ko sem na vodi in čutim veter v laseh. Uživam v tej svobodi, hitrosti in tudi zmagovanju. Mogoče bodo to nekateri težje razumeli, vendar me bolečina ob naporu ne navdaja z odporom, ampak z veseljem. Zabavno je. Vsi vzponi in padci. Vse to me navdihuje,” pravi.
“Moje največje sanje so Olimpijske igre. Vidim, da so s trdim delom in odrekanjem in res veliko željo uresničljive. Na Portugalskem sem tekmoval v svoji starostni skupini z najboljšimi na svetu, in dosegel A-finale in osmo mesto, kar me je navdalo še z več volje in zaleta,” pravi mladi športnik, ki pridno nabira medalje.
Njegovi največji vzorniki niso visokoleteča imena, pač pa ljudje v njegovi bližini, za katere meni, da so svoje priložnosti dobro izkoristili. To sta predvsem starša in njegov trener.
“Nihče od njih ne živi v razkošni vili, niti ne vozi Lamborginija. Ampak to sploh ni pomembno. Več so dosegli na za življenje pomembnejših področjih. Spoznali so svet. Uživajo življenje. To se mi zdi vredno veliko več od denarja. Slednje že pomaga, ampak ni pravo bogastvo. Pravo bogastvo so družina, smeh in uživanje v življenju in da počnemo, kar nas veseli. Le tako si lahko resnično srečen,” je prepričan Jakob.
Po trenerju se zgleduje iz drugih razlogov. “Pokazal mi je, da z dovolj zagrizenosti in trdega dela lahko uspeš kjerkoli. Kot mlad si je želel priti na Olimpijske igre. Sledil je svojim sanjam in to mu je uspelo. In to brez trenerja, čisto samostojno. Njegova zgodba mi je v navdih. Uresničil je svoje sanje in ob tem spoznal svet in si nabral veliko izkušenj.Tega si želim tudi sam,” pravi.
Zaveda se, da bo za dosego cilja – uvrstitev na Olimpijske igre – potrebnega še veliko dela, odrekanj, naporov in morda tudi solza. “Ampak verjamem, da bo na koncu moj trud poplačan. Vsak potrebuje v življenju nek cilj, vizijo, da nekako osmisliš vsak dan. Želim si novih dogodivščin, spoznati svet in njegove lepote. Vse to mi omogoča tudi veslanje. Že zdaj sem spoznal veliko zanimivih in uspešnih ljudi in videl kraje, ki jih drugače mogoče ne bi. Upam, da bom zdrav, brez poškodb in da mi bo uspelo uresničiti sanje,” je skromen mladi kajakaš.
Šport pa ni njegov edini vir navdiha. Kot pravi, je očaran tudi nad življenjem. “Lepoto najdem vsepovsod, če le dobro pogledam. Vendar ne smeš le gledati, moraš tudi videti. Občutek sonca na koži, vonj narave, glasba, ki nas spremljajo na vsakem koraku ter življenje nasploh me navdušujejo in navdihujejo,” pravi Jakob in dodaja, da se zato vsako jutro zbudi z nasmeškom na obrazu, ker ve, da mu življenje odpira mnoga vrata in ponuja neskončne priložnosti.
