16-letni Nik Škorjanc je vsestranski umetnik, ki svoje občutke in misli izraža s pomočjo pisane besede, likovne umetnosti, fotografije in igre. Za svoja umetniška dela je prejel že več nagrad, pri 14 letih pa pripravil svojo prvo samostojno likovno razstavo in izdal več literarnih del. Želi si, da bi lahko svojo ljubezen do umetnosti še nadgrajeval in se nekoč s tem tudi poklicno ukvarjal
Nik Škorjanc je dijak drugega letnika Gimnazije Slovenske Konjice, ki svoje talente razvija na področju umetnosti – predvsem literature, slikarstva, ilustracije, fotografije, plesa in gledališča.
“Lahko bi rekel, da živim zelo posebno zgodbo, ki je polna barvnih ilustracij, ki jo delajo zanimivejšo in živahnejšo. Glavni junak te zgodbe je preprost deček, ki ni zadovoljen s sabo kot samim, vendar svojo dopolnitev najde v umetnosti. Zatekanje k pisanju ob težkih trenutkih, opozarjanje drugih na tisto, česar ne opazijo, ker so prikrajšani za košček, ki bi jih izpopolnil. Pomoč pri iskanju tega delčka ter deljenje drobcev je zanj vsakdan. Čeprav je včasih odrinjen, ker ni kot vsakdo, ker je nekaj posebnega, vedno najde moč, da se bori za vrednote, ki so mu pomembne. V prvi vrsti je delovanje v dobrobit ljudi okoli sebe, za svet, za naravo. Na svet gleda kot na priložnost, iz katere poskuša izčrpati le najboljše in s pozitivo gleda v prihodnost ter dela za cilje, ki si jih je zadal. Čeprav umetnost včasih stopi pred šolo, se vedno potrudi, da izkazuje odličen uspeh, saj iz uspehov v šoli in na drugih tekmovanjih izven nje črpa novo moč za še več uspehov in še več moči, ki dečka na skrivaj delajo superjunaka,” se mladi literat opiše sam.
A kot pravi, se mora vse nekje začeti, tudi supermoči. Njegovi začetki umetniškega ustvarjanja segajo v 6. razred osnovne šole, ko ga je mentorica spodbudila k sodelovanju na mednarodnem natečaju. Izziv je bila slikanica na temo “Bogastvo je tam, kjer so prijatelji”. Kot pravi se je sam takrat težko poistovetil s temo, saj je med vrstniki veljal za drugačnega, ker ga niso zanimali nogomet, košarka in podobne reči. Raje kot to je plesal ali bral. “Zato sem se odločil, da bom pisal o tem, o flamingu, ki je bil zaradi svoje sive barve diskriminiran v družbi. Zakaj sem izbral flaminga? Za tem pa se skriva moja druga strast, ineres do naravoslovja in biologije. Med učenjem snovi sem si znanstvenika Alexandra Fleminga zapomnil s pomočjo flaminga. Pravljica je proti pričakovanjem vseh dosegla prvo mesto,” se spominja svojih prvih uspehov.
Kot pravi, mu literatura daje možnost, da z verzi in tudi samo s prozo sebe izlije na papir skozi prenesene pomene, ki jih je težko razumeti, če se ne poistovetimo s pesmijo. “Le te so večinoma zgolj moje misli, ki so brez predhodnega načrta izlite na papir. Velik del moje literature med drugim tudi moja pesniška zbirka Narava v ognju, ki sem jo izdal v samozaložbi, temelji na ozaveščanju ljudi o razmerah po svetu, kot so podnebne razmere, seksizem, homofobija, narava, okolje,” našteva Nik.
Vsestranski mladi umetnik pa se izraža tudi skozi likovno umetnost. Že pri 14 letih je pripravil prvo samostojno likovno razstavo in izdal več samostojnih likovno-literarnih zbirk v samozaložbi. Na lokalnih, državnih in mednarodnih natečajih je osvojil visoka mesta in prejel številne nagrade.
“Najraje jo povežem s svojo literaturo, ker se mi zdi, da eno z drugim nosi globlji in močnejši pomen. Večinoma se ukvarjam z mešanjem različnih tehnik in eksperimentiranjem z njimi ter odkrivanjem in ustvajranjem novih in še nepoznanih oblik. Najraje se igram z grafiko, akrilnimi barvami na platnu, ki jim dodajam sodobne in neobičajne elemente (lučke, plastika …) in akvarelom, ki se poslužujem predvsem pri ilustriranju,” pravi Nik.
Posega po različnih likovnih tehnikah – risarskih, grafičnih, slikarskih, fotografskih, filmskih, različnih kombinacijah – in po različnih temah. “Ima odličen občutek za kompozicijo dela ter razume, da s sporočilnostjo, ki jo posreduje, privede posameznika k razmišljanju in spreminjanju lastnega mnenja. Sporočila, s katerimi se izraža in jih posreduje skozi svoja likovno-literarna dela, se te čustveno dotaknejo, ker so iskrena in navdihujoča. Ideje motivov črpa iz sodobne umetnosti – problemov, ki jih ponuja sodobni svet,” pravi njegova mentorica Doroteja Rušnik Stramšak
Njegova največja strast v umetnosti pa je igranje v gledališču. “Menim, da je življenje igra in je naša vloga v njem odvisna od tega, kako ga odigramo. Na odru ob igranju čutim nepopisno strast in doživljam neverjetne občutke. Sodelujem v gledališkem krožku na šoli, ki mi daje možnost odmika od stresa in me navdihuje ter mi daje energijo. Uživam ob igranju in izražanju skozi gib, ob plesu,” pravi.
Šest let je treniral tudi hip-hop, a ga je letos postavil na stranski tir, zato da se je posvetil šoli in ostali umetnosti, s katero se lahko bolj poglobljeno izraža. “Sicer sem v plesnih tekmovanjih osvojil čudovite državne in svetovne rezultate, med drugim prvo, dvakrat drugo in trikrat tretje mesto na državnem tekmovanju in enkrat drugo in četrto mesto na svetovnem tekmovanju.”
Nik je izjemno motiviran, komunikativen, ustvarjalen, samostojen in natančen. “Poleg rednih šolskih obveznosti pogosto sodeluje na različnih likovnih in literarnih natečajih, prireditvah, pri gledališkem krožku, sooblikuje kulturno življenje na šoli. Je zelo zanesljiv pri opravljanju svojega dela. Vodijo ga samoiniciativnost, žar in predanost. Odlično se razume s sovrstniki, predvsem v krogu mladih intelektualcev, kjer se mnenja včasih iskrijo, je zgled s svojo preudarnostjo. Je vzor sovrstnikom, hkrati pa s svojo odprtostjo, prijaznostjo, človeško toplino in ustvarjalnostjo pozitivno vpliva na vse okoli sebe,” ga opisuje mentorica.
Za zdaj še ni povsem odločen, kaj bi v življenju rad počel in si pušča odprta vrata. “Mogoče bom postal umetnik, mogoče pa znanstvenik, kot Fleming, vendar svoje cilje in življenje ter samo prihodnost skozi čas vedno bolj kristaliziram,” pravi.
Želi si, da situacija v kulturi ne bi bila takšna, kot je in da bi umetniki lahko preživeli zgolj od umetnosti. “Možnost, da bi se širil izven Slovenije je zaenkrat le fantazija, saj me pri tem ovira moje slabo znanje angleščine. Vendar vedno obstaja plan B, v mojem primeru naravoslovje, biologija, človek in njegovo mišljenje. Trenutno me zelo fascinira človeško razmišljanje, ravnanje in vloga v svetu, ki jo pokriva psihologija, še posebej me zanima psihologija v sodstvu. Zdi se mi, da bi lahko iz te vede črpal ogromno navdiha za svoje ustvarjanje in hkrati skozi študij in poklic nadgrajeval nivo svoje literature,” pravi mladi umetnik.
Če si še ne postavlja dolgoročnejših, pa ima zelo jasne razdelane kratkoročne cilje. “V bližnji prihodnosti zagotovo želim čim več narediti na rasti v svojem ustvarjanju, izpopolnjevanju svoje angleščine in dokončati nekatere že zdavnaj zadane cilje, kot je izdaja mojih pravljic, za katere sem na mednarodnem likovno-literarnem natečaju v Avstriji dvakrat dosegel prvo in dvakrat drugo mesto ter s tem uspel v svet širiti pozitivne vrednote,” pravi Nik.
16-letnik ima precej razvit čut za pomembna družbena vprašanja. Navdih pa črpa iz številnih ljudi, ki niso zgolj umetniki. “Greta Thunberg je ena izmed njih, ki mi daje vedeti, da leta nikoli niso ovira, če le delujemo v dobrobit ljudi. Velikokrat sem že bil deležen opazk ljudi z več izkušnjami na mojem področju glede moje starosti in mislim, da so tukaj na pravem mestu besede Johna F. Kennedyja: ‘Če ne mi, kdo? Če ne zdaj, kdaj?’,” pravi.
Mentorica, ki njegov umetniški razvoj spremlja že nekaj let, verjame, da ima Nik ogromen umetniški potencial in da lahko s svojim trdim delom doprinese k širšemu razvoju na likovnem in literarnem področju. “Odlično povezuje znanje, osvojeno v šoli, s problemi okolja. Je zagovornik trajnostnega razvoja, razmišlja o živalih, rastlinah, odpadkih, migracijah, o ohranjanju ekosistemov, temah, ki so včasih spregledane. Problematiko interpretira v svojih likovnih delih. Priložnosti išče povsod, pripravljen je raziskovati. Je kot spužva, ki črpa znanje iz vsake priložnosti, ki mu je ponujena, a hkrati se zaveda, da je še vedno veliko prostora za usvajanje novih znanj,” pravi Rušnik Stramšak. Pogosto se zato udeležuje raznih likovnih izobraževanj, delavnic in seminarjev, kar omogoča poglabljanje njegovih teoretičnih osnov.
Med literarnimi umetniki se rad zgleduje po pesnici Rupi Kaur. Med domačimi avtoricami ga je očarala Nina Medved, s katero je imel priložnost sodelovati tudi na delavnicah. “Obe umetnici se mi zdita posebni in navdihujoči v svojih delih,” pravi Nik. Potem so tu še slikarka Tina Konec ter slovenski impresionisti Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matej Stern in Matija Jama. Všeč so mu, ker so se uprli klasičnemu realističnemu slikanju in začeli z novo tehniko, ki je pri srcu tudi Niku.
Vzornike najde tudi med ilustratorji. “Hana Stupica in Damjan Stepanič sta po mojem mnenju najboljša slovenska ilustratorja. Hana na zelo z detalji bogati in neverjetno pripovedovalen način, Damjan pa na nekoliko drugačen, lahko bi rekli izven okvirjev, pozornost vzbujajoč in zanimiv ter prav tako izjemno pripovedovalen način,” pravi.
Navdih pa najde tudi pri vseh ljudeh v svojem življenju. “Čeprav se včasih zdi, da je v nekaterih težko najti vzor, vedno obstaja drugačen kot, s katerega lahko pogledamo na človeka in vedno se je treba truditi, da najdemo pravega,” je prepričan mladi mojster besede.
A umetnost ne ljubi zgolj zaradi same umetnosti, pač pa zato, ker je odličen medij za izražanje in komentiranje družbenih dogodkov. “Skozi svoja dela izražam svoje občutke in pogled na svet ter želim ljudi opozoriti na različna dogajanja v svetu, ki so večkrat spregledana, in jim hkrati omogočiti podoživeti nekatere občutke ter jim v dani situaciji dati vedeti, da niso sami,” je jasen mladi umetnik.
